Informacijski pooblaščenec je obravnaval vprašanje zakonitosti uporabe t. i. time-lapse kamere, usmerjene na gradbišče na javni površini. Ključno je, ali se na posnetkih obdelujejo osebni podatki oziroma ali je mogoče prepoznati posameznike, registrske tablice ali druge podatke, na podlagi katerih je posameznik določljiv.

Samo dejstvo, da kamera ne snema neprekinjeno, temveč zajema slike v določenih časovnih intervalih, še ne pomeni, da ne gre za videonadzor. Presoja je odvisna predvsem od načina snemanja, oddaljenosti kamere, ločljivosti posnetkov, časovnih intervalov ter vsebine zajetih posnetkov.

Če posamezniki na posnetkih niso določljivi, na primer zaradi velike oddaljenosti, nizke ločljivosti ali ustrezne anonimizacije, se pravila varstva osebnih podatkov praviloma ne bodo uporabljala. Če pa je posameznike ali registrske tablice mogoče prepoznati, gre za obdelavo osebnih podatkov, za katero mora upravljavec zagotoviti ustrezno pravno podlago in izpolniti druge obveznosti po GDPR in ZVOP-2.

Posebej stroga pravila veljajo, kadar snemanje pomeni videonadzor javne površine. Tak videonadzor je po 80. členu ZVOP-2 dopusten le pod zakonsko določenimi pogoji in kadar namena ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi. Upravljavec mora med drugim zagotoviti ustrezno obvestilo o videonadzoru, informacije posameznikom ter ustrezno varnost posnetkov.

IP posebej izpostavlja načelo najmanjšega obsega podatkov. Pri time-lapse snemanju je zato smiselno uporabiti tehnične ukrepe, kot so omejitev vidnega polja kamere, izločitev javnih površin ter samodejna in nepovratna zameglitev oseb, registrskih tablic in drugih prepoznavnih podatkov.

Če gre za obsežno in sistematično spremljanje javno dostopnega območja, je lahko pred začetkom snemanja obvezna tudi izvedba ocene učinka na varstvo osebnih podatkov (DPIA).

Več si lahko preberete tukaj.